Learning „Gaeilge“ in Leipzig

Fáilte (Welcome)

It is possible to learn the Irish Language at University of Leipzig via the  Institute of Sorbian Studies (http://www.sorabistika.de). For more information watch our video:

Werbeanzeigen

Na woglěźe w Dolnej Łužycy: z Lipska a slědk na jadnom dnju

Diese Diashow benötigt JavaScript.

Kupka studentkow a sobuźěłaśerjow instituta za sorabistiku Lipšćańskeje uniwersity jo pónjeźele, 22. junija 2015, do Chóśebuza woglědała. Jo to była dobra góźba se z dolnoserbskeju historiju, kulturu a rěcu bližej zeznaś a wšykno to ze swójima wócyma wiźeś a dožywiś. Woglědali su se serbske chromy, serbske napisma na droznych toflickach a druge pokazki na to serbske, ako su w Dolnej Łužycy njepósrědnje k wiźenju, ale su mimo togo teke měli móžnosć ze swójima wušyma słyšaś tu wejsnu serbsku rěc ako teke tu serbšćinu, kenž se we serbskich institucijach powěda. Ekskursiju jo iniciěrował a organizěrował sobuźěłaśeŕ instituta za sorabistiku Till Wojto.

Dolnoserbski internetowy portal jo był studentkam pśedstajony

Woglědanje jo se zachopiło w Serbskem domje, a to z pśednoskom Fabiana Kaulfürsta wót dolnoserbskeje wótnožki Serbskego instituta wó dolnoserbskem korpusu a digitalnych dolnoserbskich słownikach, kótarež stoje na portalu www.dolnoserbski.de k dispoziciji. Studentki su byli kradu pśechwatane, na kaki wobšyrny a wšakoraki part mógu se źinsa w digitalnej formje nimsko-dolnoserbski a nejwažnjejše dolnoserbsko-nimske słowniki (Zwahrowy wót 1847, Mukowy z lět 1911-1927, Šwjeliny wót 1961 a Starostowy z lěta 1999) wužywaś. Studentam a wědomostnikam wólažcyjo toś ten portal intensiwne slěźenje na wšakich eksistencnych formach dolnoserbskeje rěcy, kótarež su w toś tych słownikach pśedstajone, pśi comž su změstymi teke ekwiwalenty z drugich słowjańskich rěcow pódane. Wušej togo pokazujo nabejna licba kliknjenjow na bokach http://www.dolnoserbski.de, až aktiwne wužywarje serbskeje rěcy (mjazy nimi žurnalisty, ceptarje, wusokošulske docenty, spisowaśele a dalšne) te móžnosći, ako jim portal póbitujo, wjelgin witaju. Na njom ga stoje mimo słownikow teke dolnoserbski tekstowy korpus, dolnoserbske rěcne wobroty a pśisłowa a stawnje se aktualizěrujuce pšawidła dolnoserbskego pšawopisa k dispoziciji. Teke jo było zajmne słyšaś, kak wjele źěła se jadnotliwe źěłańske kšace pominaju, źo insidery wiźe nejwětše problemy a brachy a kake su perspektiwy za pśichod wědomnostnego źěła w Chóśebuzu. W dalšnem pśednosku jo projektowa sobuźěłaśerka instituta Katja Atanasowa powědała wó typiskej serbskej architekturje Chóśebuskego a Błośańskego regiona w 20. stolěśu, wó žywjeńskich drogach wuměłcow a wó symbolach, kenž su typiske za łužyski region.

Serbski rěcny teritorium, słowjańske rody, serbske drastwy – wjele su nazgónili w Serbskim muzeumje

Wótpołudnja jo w programje stojało woglědanje do Chóśebuskego Serbskego muzeuma. Kurator Werner Měškank jo kupku zawjadł do starodawnych casow, wótkulž pak jo na wjelgin originelnu wizu pśecej zasej zwiski k pśibytnosći napórał. Toś su se gósći teke mógali póinforměrowaś wó drugich słowjańskich ludach, ako su něga byli na źinsajšnem teritoriumje Nimskeje žywe. To jo wósebnje za studentku Anne-Kathrin Seißelberg zajmne było, dla togo až wóna póchada z regiona Hannoversches Wendland, źož znanje hyšći źinsa familijowe mjenja a mjenja wjaskow wó słowjańskej zajźonosći. Mimo togo jo Werner Měškank powědał wó serbskich nałogach a wósebnje serbskej swajźbje, brunicy a slědkoju teke wó historiji muzeuma samego. Studentki su mógli wšake eksponaty wiźeś. Su se narske wobglědowali formy serbskeje drastwy, historiske plakaty a teke cele nowu wustajeńcu fotow wó brunicy a wucynku jeje dobywanja na geografiju regiona z titlom Satkula”.

Luba śota” a wjelgin dobry tykańc ze słodkimi wišnjami

Ale nejwěcej jo se kupka wjaseliła nad zmakanim z Drjenowarku kněni Johanu Pontoweju. W jeje śpě ga su na woglědarje cakali fryšny tykańc, mócny kafej a wjele wjelgin zajmnych anekdotow a wulicowańkow, kótarež jo Drjenowarka do zgromadnego rozgrona zapletowała. Studentki su se pšašali wó wšom: wó jeje familiji, źiśetstwje, šulskem casu atd. “Som do šule chójźiła, ale w casu teje wójny, ak jo było zakazane serske pejedaś.” Pó dopomnjeśach kněni Pontoweje jo pó Drugej swětowej wojnje hyšći wětšyna Drjenowari była serbskorěcna. Teke jeje cłowjek jo był serbski, w familiji su serbski powědali, ale pśez wójnu pśesedlone luźe (flüchtlingi) ze Šlazyńskeje su jano nimski wuměli. Togodla – a tak to wjele luźi w serbskich jsach wiźi – jo serbska rěc wěcej a wěcej wumjelkowała a jeje dalejdawanje wót jadneje generacije k drugej jo było pśetergnjone.

Teke su se studentki pšašali, lěc jo jich gósćowarka južo we wukraju była a jolic-až, źo ga jo była. Ale njejo był wjeliki źiw, až jo Johana Pontowa, ako glěda slědk na južo wjelgin dłujke žywjenje a jo se pśi tom kšutu strowosć a wótšy rozym wobchowała, južo daloko wót swójeje serbskeje domownje drogowała a hyšći drogujo! Jo ga była mjazy drugim dla źiśi a źiśiźiśi (ako su, móžoš groniś, pśisamem pśez ceły swět rozdrošćone) w Engelskej, Francojskej, Pólskej atd. Teke móžo se hyšći derje dopomnjeś, až jo była někak w 80tych lětach z cłowjekom na drogowanju w Ukrainskej. Stej byłej w Charkowje, źož jo se jima wjelgin spódobało, dokulaž tamne luźe su wjelgin wótwórjone a pśijaśelne byli. Śim górjej jo pó jeje měnjenju, až tam źinsa taka tšašna wójna jo. To slědne jo ta luba Drjenowarka wósebnje měriła na wobźělnicu ekskursije Hilžbjetu Stefanowu (ukr. Jelyzavetu Stefanovu), kótaraž jo wótrosła rowno w pótrjefjonem regionje w Ukrainskej.

Na kóńcu zmakanja su se wšykne rozgranjali wó swojich planach za dowol. A teke wó hobbyjach jo było to grono. Wšykne su byli wjelgin pśełapjone, gaž jo pśilětna Drjenowarka groniła, až hyšći źinsa rada sama za wóźidłom sejźi a se teke njebój z lětadłom dodaloka leśeś. Ale namdušu zaźiwane su byli, gaž su wiźeli, z kakim jězdźidłom jo kn. Pontowa w NDRskich casach sejźeła. To jo total cool”- jo se jim hejnak w chorje wusunuło.

Chto su byli wobźělnice ekskursije? (abo Woblica kupki Lipšćańskich studentkow, ako su se na dłujku drogu wupórali”)

Su to byli studentki sorabistiki a teke drugich studiumowych směrow na uniwersiśe w Lipsku. Wulět jo za nich był prědny (rozmjej: wulět na probu) do Łužyce. Namakanje gódnego transportowego srědka, z kótarymž ga njocoš jano daloko jěś, ale se teke do małych a casy tšochu wótlažanych wjaskow dostaś, njejo było tak lažke. Ale něnto wěźe, kak to źo. Pśiducy raz se wěsće hyšći dalšne studenty pśidružyju a budu dlej w serbskich stronach pśebywaś.

Na wulěsé jo se teke wobzěliła internacionalna studentka: Laoighseach Ní Choistealbha  (irska warianta mjenja Lucy Costello), studentka irskeje rěcy a stawiznow z města Galway. Gaž jo do Nimskeje pśišła, jo była wjelgin zagórjona za serbsku tematiku: “Tema Serbow jo za mnjo wót cełego zachopjeńka wjelgin zajmna była. Teke w Irskej mamy ten problem, až naša mamina rěc [iršćina, jadna keltiska rěc, kótaraž jo wjelgin rozdźělna wót engelskeje rěcy – pśispomnjenje H.S.] źinsa praktiski wuměra. Dla tog som kśěła wěcej wó historiji a realijach serbskego ludu zgóniś a ze swójima wócyma se wšykno raz woglědaś. Nejwěcej jo mě imponěrowało, kak wjele pódobnosćow wobstoj mjazy irskeju a serbskeju situaciju a kulturu. Njebuźom žednje zabydnuś to rědne zmakanje z kněni Pontoweju a naše rozgrona pśi kafeju [pśi kótarychž jo Hilžbjeta Stefanowa pilnje to serbske do engelskeje rěcy dolmetšowała – pśispomnjenje T. W. ].”

Z našeju kupku pak jo teke jadna wjelgin młoda studentka sobu drogowała: „Som gronim Zara” – jo groniła Zara, połstwórta lěta stara źowka studentki Anne-Kathrin Seißelberg, kótaraž studěrujo w Lipsku mimo romaniskich mjeńšynowych rěcow teke walizisku a dolnoserbsku rěc. Wóna sama póchada z nižozemskego rěcnego teritoriuma a jeje starjejšej powědatej tu rěc, ale njejstej ju bóžko swójim źiśam dalej dałej (njedopomnjejo to nas na tudejšu situaciju?). „Znajom problemy mjeńšynowych rěcow, kótarež su wjelgin cesto zwězane z rěcneju politiku – take temy su mě pśecej wjelgin interesěrowali. Studěrujom něnto w Lipsku dolnoserbsku rěc a mója źowka jo teke pśecej na zarědowanjach z rěcneju praksu pódla. Wjaselim se, gaž wóna gdyžlem něco serbskego groni. Som se wěsta, až za źiśi jo wjelerěcnosć unikalna šansa wěcej rědnych kulturow a rěcow zeznaś a dožywiś.”

 Till Wojto a Hilžbjeta Stefanowa

Leipzig ist eine wichtige Stadt für Keltische Studien

Am Dienstag, den 27. Januar 2015, hat der irische Botschafter Michael Collins die Bibliothek Albertina der Universität Leipzig besucht. Eingangs begrüßte der Direktor der Universitätsbibliothek, Prof. Dr. Ulrich Johannes Schneider, alle Gäste. Dann präsentierte der irische Historiker Prof. Dáibhí O’Cróinín von der Universität Galway die Handschriften des irischen Wissenschaftlers Whitley Stokes, und das unter Bezugnahme auf das Buch „Whitley Stokes (1830-1909): the lost Celtic notebooks rediscovered“.

Die Entdeckung aller 150 keltischer Notizbücher von Stokes durch Professor Dáibhí Ó Cróinín, die unbemerkt seit 1919 in der Universitätsbibliothek in Leipzig lagerten, offenbart erst jetzt das Ausmaß von Stokes Arbeiten in seinen späten Jahren, und macht diese Manuskripte, entstanden als ein Resultat jahrzehntelanger keltologischer Forschung, nun einer breiten Öffentlichkeit verfügbar.

Whitley Stokes‘ Handschriften können wir in der Universitätsbibliothek Albertina finden und schon bei der Präsentation hatten Studenten und Gäste die Möglichkeit sich die Manuskripte anzuschauen und somit Forschungsgeschichte hautnah zu erleben.

Aber Leipzig ist nicht nur durch den Namen von Stokes mit den Kelten verbunden, sondern auch durch den Keltologen Professor Ernst Windisch, der an der Universität Leipzig wirkte. Seine Arbeiten: Kurzgefasste irische Grammatik mit Lesestücken (Hirzel, Leipzig 1879). Die altirische Heldensage Táin bó Cúalnge (1905). Das keltische Brittannien bis zu Kaiser Arthur (Teubner, Leipzig 1912) und zusammen mit Whitley Stokes Irische Texte, 4 Bände (Hirzel, Leipzig 1880-1909).

Was verbindet Leipzig sonst noch mit der keltischen Welt? Leipzig liegt auch an einem mittelalterlichen Pilgerweg, auf welchem irische Prediger auf den Weg nach Rom und ganz Europa waren. Zur Erinnerung daran befindet sich eine Gedenktafel am Ranstädter Steinweg im Leipziger Zentrum.

Bereits seit 2013 können Studierende auch an der Leipziger Universität Veranstaltungen des irischen Lektorats (Sprache, Geschichte und Kultur) teilnehmen. Dieses gehört zum Institut für Sorabistik und wird von der irischen Botschaft in Deutschland finanziert. Durch permanente Bemühungen um dessen Ausbau, soll es bald weitere Möglichkeiten zum Studium von Minderheitensprachen und keltischen Sprachen geben. Die Initiative zur Wiedereinrichtung der Lehre keltischer Sprache begann im Jahr 2007 als Kooperationsprojekt zwischen dem Professor für Sorabistik, Eduard Werner, und Dr. hab. hab. Sabine Asmus. Bei der Veranstaltung präsentierte Dr. Asmus eine kurze Zusammenfassung der Geschichte der Keltologie in Deutschland und sprach anschließend über die Entwicklung der Studiengänge Europäische Minderheitensprachen, Irische Studien sowie deren internationale Ausrichtung an der Universität Leipzig.

Diese Diashow benötigt JavaScript.

Prof. Dr. Jochen Schwend betonte die Wichtigkeit irisch-deutscher Kooperationen und die interessante Aspekte deutsch-irischer Erasmus-Projekte.

In den letzten Jahren erregte das irische Lektorat sehr viel Interesse bei Leipziger Studierenden. Die Veranstaltung am 27. Januar 2015 sollte dieses Interesse unterstützen und ausbauen.